zév -í ž (ẹ̑) 

  1. 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zev nastane; v skalovju je široka zev / zev prepada; pren., ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev
     
    alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; tekst. zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti
  2. 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; širina zevi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek