• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zgubánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zgubančiti čelo; obraz se mu je zgubančil

zgubánčen -a -o: zgubančena koža; lica je imela zgubančena kot suha hruška



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek