zmotogláviti -im dov. (á ȃ) star. v omotici oditi: zmotoglavil je iz sobe / po tem dogodku je zmotoglavil v tujino odšel
● 
star. predrznost ga je zmotoglavila, da se je podal na to pot premotila; star. zaradi nje se je marsikateri moški zmotoglavil je izgubil glavo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek