1. rel. ki omogoča zveličanje:zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna
2. ekspr. edino pravilen, pravi:imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna ● ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati
Dostopnost