1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega:preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje:zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu
2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje:jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost:domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije
3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek:v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ♦ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk
Dostopnost