zvóčnik -a (ọ̑) 

  1. 1. naprava, ki spreminja v zvok električne signale, ustvarjene v mikrofonu ali snemane z gramofonske plošče ali magnetnega traku: namestiti, vgraditi zvočnike; iz zvočnika se slišijo koračnice; obvestila so dobivali po zvočniku; lijakast, velik zvočnik; opna zvočnika / radijski zvočnik
     
    elektr. mnogocelični zvočnik
  2. 2. lingv. zveneči soglasnik, ki ne zahteva pred seboj po zvenečnosti enakega soglasnika: zvočniki in nezvočniki



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek