• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

žarovít -a -o prid. (ȋ) knjiž. 

  1. 1. žarek, žareč: žarovita zarja na obzorju / žarovita svetloba / žarovito poletje sončno, zelo vroče // žarovita belina prta bleščeča
  2. 2. ognjevit: poslušati govor žarovitega poslanca / njegov jezik je pesniško žarovit / njeni žaroviti pogledi so ga omamljali bleščeči, žareči



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek