žlàk žláka (ȁ á) 

  1. 1. zastar. poškodba, rana (od udarca): imeti žlak na nogi; žlak s sekiro / smrtni žlak
  2. 2. nar. vzhodno spodnji, nasuti rob zlasti vinograda: trgatev so začeli na žlaku, končali pa na sepu
  3. 3. nar. tolminsko veža: stopiti v žlak
    ● 
    star. božji žlak ga je zadel (možganska) kap; star. napiti se, spreti se na (vse) božje, mile, mrtve žlake zelo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek