žvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale; prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale; streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali // povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali
● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno
žvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo
žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic
Dostopnost
Dostopnost