á tudi à [á/ȃ; ȁ]
1. Pnavez pog. opozarja s samo navideznim spraševanjem: A misliš, da si doma?; A si ga videl?; Si razumel, a?; Si lačen, a ne? ; A bo mir ali ne!; A tako? |Če smem vprašati, Če lahko vprašam|; sin. àli, káj
2. Pnaspr uvaja še dopolnjujoče nasprotje predhodno povedanemu: A ona ne živi le od proze |Ne mislite, da …, Ni treba, da mislite, da …| // uvaja dodatek: Noče več. Tega ne reče, a jaz vem |Ni mu treba, ker …|; sin. zató pa
3. [ȁ] Nč pog. izraža precejšnjo mero vzhičenja: A bo gledal! |Kar mislim si, kako …, Kar predstavljam si, kako …|; sin. àli, tó
E: = hrv., srb. a, rus. a, konvertirano iz veznika sloven. a »pa, toda« (= stcslov. a »pa, in, tudi, če«, rus. a »pa, vendar«, češ. a »in«) iz pslovan. *a (= lit. o »in, pa«, stind. āt »in, tako«, avest. at členek, ki poudarja pred njim stoječo besedo) iz ide. *ōt, ablativ zaimka e- »ta, on«
Dostopnost
Dostopnost