bógvé [ọ̑-ẹ́]
1. Nč izraža negotovost, nezanimanje: Bogve ali še živi |Ne vem, Nisem gotov|; Bogve zakaj ga ni |Ne vem|; Joče ali od žalosti ali od jeze, bogve |Težko rečem|; Ohranja spomin na bogve koga |Na kogar koli že|; Ženejo jih bogve kam |Kamor koli že|; sin. star. bógvédi, star. bógzná
2. Nv z zaimkom ali zaimenskim prislovom izraža površno oceno, navadno negativno: Misli, da je bogve kaj |Več kot drugi|; Začetek sicer ni bil bogve kaj |Nič posebnega|; Bogve koliko težav te še čaka |Nič koliko, veliko|; Bogve kolikokrat je to pravil |Nič kolikokrat|; Zdaj bi bila že bogve kje |Nekje daleč|; Ni bogve kako svetlo |Ne vem kako|; Nimam bogve kaj denarja |Imam prej malo kot veliko|; sin. star. bógvédi, star. bógzná
E: sklop iz lastnega imena Bóg in 3. osebe ednine sedanjika glagola védeti
Dostopnost
Dostopnost