màr tudi már [ȁ; ȃ]
1. Nč izraža željo po nasprotnem: Kaj hodiš na tekme, mar bi se doma učil; Mar bi bil tam ostal, saj vidiš, da te tu ne marajo |Rajši, Raje|
2. Nn v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: Si mar moj šef, da mi boš ukazoval?!; Si mar moj varuh, da bi ti morala vse povedati?!; Ali sem mar jaz kriv?! |Ne domišljaj(te) si, da ...|
3. Pnavez uvaja vprašanje: Mar tega res ne veste?; Mar nas boš zapustil? |Želim se samo prepričati, če ...|; sin. àli
E: nastalo iz mári, 2. osebe ednine velelnika glagola máriti »skrbeti«
Dostopnost
Dostopnost