nalàšč tudi nálašč [ȁ; ȃ] pog.
kot členek
Ppoudar izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja: Ne grem, nalašč ne |Kljubujem|; Povprašal je po mojstru, pa ga kot nalašč ni |Kot da bi se mi namenoma izogibal| // izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena: Soba je prav nalašč za vas pripravljena |Namenjena je|; Kot nalašč si mi prišel na pot; daj mi pismo |Ravno potreboval sem to|; Da ne boš nalašč za to hodil na pošto |Samo s tem namenom, Samo zaradi tega|
E: konvertirano iz prislova nalàšč, nastalega iz *na (v)lašči (= cslov. na vlašti »zlasti, posebno«) iz predloga na iz mestnika pridevnika *volst'ь iz *volstь »oblast, vladanje, volja«
Dostopnost
Dostopnost