pa
1. Ppoprav uvaja zavrnitev s popravkom: Ne znaš. Pa znam!; Ti si kriv. Pa nisem!; Saj nisi bil zraven. Pa sem bil! |Ni res|
2. Ppoudar navadno v vprašanjih poudarja ugibanje: Kaj pa, če ga ne bo?; Kaj pa kričiš?!; Kam pa greš?; Nekdo prihaja. Kdo pa? |Ne morem si predstavljati|
3. Pd uvaja dodano mnenje: Kaj takega že dolgo ne ali pa nikoli; Zemlja je tu rodovitnejša kakor pa na Krasu; Nikar mu ne povej, pa saj bo od drugih izvedel |Še bolje rečeno|; sin. pràvzapràv, zastar. pak
4. Pnavez stopnjuje sporočano: Pa se že dolgo poznata |Glede na to se lahko sklepa|
E: nastalo iz prislova pàk (= hrv., srb. pa, ukr. pak, češ. pak) iz pslov. *pakъ »drugače, ponovno, kasneje« iz pridevnika *(o)pakъ »nepravi, slab«, nastalega iz ide. *apo-h3u̯o- »obrnjen proč, nazaj« iz predloga, prislova *apo »od, proč« in samostalnika *ho3u̯- »oko«
Dostopnost
Dostopnost