pàč [ȁ]
1. Nv izraža zadržanost, precejšnjo verjetnost: Kozarček bi se zdajle pač prilegel; Najbolj pametno bi pač bilo vrniti se; Potrt je, pač zato, ker nima službe |To se ve, To je že jasno| // navadno v začetku stavka krepi povedano: Pač bi bil nespameten, če bi ga poslušal; Pač res je, kar pravi pregovor |Lahko prizna(m)|; sin. zastar. pak
2. Nč izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi: Dela, kakor je pač navajen; Takšno je pač življenje; Otrok je bil kaznovan, je pač nagajal |Kaj hočemo!, Je tako, če hočemo ali ne|
3. Ppojas z nasprotovanjem v drugem stavku uvaja omejevanje, dopuščanje: Videl sem ga pač, a ogovoril ga nisem; Rad ga srkne, to pač, vendar ne čez mero; Te pravice nimaš. Pač, imam jo! |Tega ne morem zanikati|
4. Ppoprav uvaja zavrnitev s popravkom: Te pravice nimaš. Pač, imam jo; Nas nisi pričakoval, kajne? Pač, pač, zato sem še pokonci |Ravno obratno je|; Kaj pa on? Pač, njega ne smemo pozabiti |Da, seveda, saj res|
5. Pd v zvezi s pač pa uvaja novo trditev namesto prej s pridržkom zanikane: Ni znanstvenik, pač pa dober učitelj; Tega ne trdi naravnost, pač pa po ovinkih |Lahko pa rečemo, da ..., Kot lahko opazimo, pa ...|; sin. àmpak
E: nastalo iz prislova páče (prim. hrv., srb. da-pàče »pač«, rus. páče »več, zlasti«) iz pslov. *pače, primernika od *pakъ »drugače, ponovno kasneje«, glej pa
Dostopnost
Dostopnost