splòh [ȍ]
I. N
1. Nv izraža splošno veljavnost povedanega: To so sploh znane besede; Takšne knjige berejo redki in sploh mlajši |Teh ni treba posebej omenjati| // izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli: Pred očmi nam ni posameznik, ampak človek sploh; Govori o gospodarstvu sploh in še posebej o kmetijstvu |Vzeto v najširšem pomenu| // izraža splošno veljanost spoznanja: Sploh mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; Da je to namenjeno materam, sploh ni treba posebej poudarjati |To je odveč pripominjati|; sin. star. vóbče

2. Nn poudarja zanikanje: Ponoči sploh ne gre od doma; Povabil jo je na ples, a je rekla, da sploh ne pleše; Kako pa tvoj prijatelj? Sploh se ne oglasi, sploh ne vem, kje je |V nobenem primeru|

II. P
1. Pd pog. opozarja na obstajanje česa poleg že povedanega: Postregli so nam z mesom, pecivom in vinom in sploh; Drveli so skozi ovinke in mimo skal in oh in sploh |In vse drugo|

2. Ppoudar poudarja pomen besede, na katero se nanaša: Kako je to sploh mogoče?!; Si danes sploh kaj jedel?! |Težko verjamem|

E: = nar. hrv., srb. splȍh, nastalo iz *sъ ploxъ »kakor udarec, z udarcem« iz *sъ »z, kakor« in *ploxъ »udarec«



Vir: Slovar slovenskih členkov - Andreja Žele

Komentiraj slovarski sestavek