meníti tudi méniti -im [ȋ/ẹ́; ẹ́]
kot členek
Nč v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo: Ali meniš, da tega nisem vedel?! |A tako izgleda, da ...| // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: To so res velike reči, kaj meniš?!; Kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil! |Kakšne so tvoje ugotovitve, občutki ...|; sin. mísliti
E: = stcslov. měniti, hrv. mijéniti, češ. mínit iz pslov. *měniti iz *měnъ »misel, namen« = stvnem. meina »mnenje, namen«, stir. mían »želja«
Dostopnost
Dostopnost