amínoglikozíd -a m vsak pripadnik skupine antibiotikov, izoliranih predvsem iz streptomicet (npr. streptomicin, neomicin, kanamicin, tobramicin), katerih molekulo sestavlja po dvoje ali več molekul aminosladkorja, vezanih z glikozidno vezjo na heksozo, delujejo na bakterijske ribosome in okvarijo translacijo, uporabljajo se pri zdravljenju nekaterih bakterijskih okužb (njihova uporaba je omejena zaradi ototoksičnosti) sin. aminoglikozidni antibiotik; prim. amikacin, gentamicin, kanamicin, neomicin, netilmicin, tobramicin, streptomicin
Stalne zveze:
odpornost proti ~om;