disociácija -e ž
1. ločitev, razdelitev, razpad ali sprememba razmerja sestavin ali funkcij
Proste zveze:
delna ~, popolna ~;
Razložene stalne zveze:
albumino-citološka ~ zvišanje koncentracije beljakovin v cerebrospinalnem likvorju ob normalni koncentraciji celic;
atrioventrikularna ~ stanje, v katerem oba preddvora in oba prekata srca utripata z lastno frekvenco kot posledica kompletnega atrioventrikularnega bloka sin. AV-disociacija;
cito-albuminska ~ zvišanje koncentracije celic v cerebrospinalnem likvorju ob normalni koncentraciji beljakovin;
~ oksihemoglobina sproščanje kisika iz oksihemoglobina pri nižjem delnem tlaku kisika;
~ trebušnih refleksov razlika med izzivnostjo kožnih in globokih refleksov;
elektrolitska ~ razpad molekul na ione pri raztapljanju ali taljenju;
elektromehanična ~ ohranjena električna dejavnost srca brez mehaničnega bitja (pogosto znak razpoka proste srčne stene) sin. EMD;
siringomielijska ~ izguba čuta za bolečino in temperaturo ob ohranjenem čutu za dotik pri siringomieliji;
skafolunatna ~ pretrganje skafolunatnih vezi s povečanim razmikom med skafoidno in lunatno kostjo
2. → disociiranost
Razložene stalne zveze:
miselna ~ razpad asociacijskih miselnih povezav;
osebnostna ~ cepitev osebnosti, navadno kot konverziven pojav