hemoglobín -a m hemoprotein eritrocitov, prenašalec kisika v krvi, tetramer iz štirih protomerov, ki imajo vgrajene vsak po eno molekulo hema (njegovo koncentracijo v krvi določajo pri diagnozi anemij in policitemij) sin. Hb
Proste zveze:
deoksigenirani ~;
Razložene stalne zveze:
fetalni ~ → hemoglobin F;
glikirani ~ hemoglobin A, ki ima na N-terminalnem koncu β-verige vezano glukozo (njegov delež je večji ob hiperglikemiji, predstavlja merilo /ne/urejenosti sladkorne bolezni) sin. glikohemoglobin, HbA1c; prim. glikacija beljakovin;
~ A normalni hemoglobin odraslega človeka, sestavljen iz dveh α-verig in dveh β-verig globina sin. HbA;
~ A1c glikirani → hemoglobin;
~ A2 normalni hemoglobin odraslega človeka, navzoč v majhni količini, sestavljen iz dveh α-verig in dveh δ-verig globina;
~ C nenormalni hemoglobin, pri katerem je namesto glutaminske kisline v β-verigi vgrajen lizin (1), pri homozigotih je posledica zmerna hemolitična anemija s tarčastimi celicami sin. HbC;
~ F pretežni del hemoglobina ploda, sestavljen iz dveh α-verig in dveh γ-verig globina sin. HbF;
~ M pripadnik vrste hemoglobinov, pri katerih je hemovo železo v stanju Fe(III) zaradi zamenjave aminokislin v enem paru verig globina sin. HbM;
~ S nenormalni hemoglobin, pri katerem je namesto glutaminske kisline v β-verigi vgrajen valin, pri homozigotih je posledica srpastocelična anemija sin. HbS
Dostopnost
Dostopnost