interferón in interfêron -a m vsak pripadnik skupine proteinov oziroma glikoproteinov, ki ga izdelujejo celice po stiku ali okužbi z virusi, bakterijami, endotoksini, polisaharidnimi makromolekulami ter drugimi kemičnimi spodbujevalci in ki učinkuje nespecifično protivirusno, imunoregulatorno, včasih tudi protitumorsko sin. IFN; prim. citokin, peginterferon
Razložene stalne zveze:
~ α → interferon alfa;
~ alfa levkocitni interferon, skupina proteinov, ki nastaja zlasti ob virusni okužbi in učinkuje protivirusno, zavira tudi celično razmnoževanje prim. peginterferon alfa-2a, peginterferon alfa-2b;
~ β → interferon beta;
~ beta fibroblastni interferon, beljakovina z molekulsko maso 20 kDa, ki nastaja zlasti ob virusni okužbi, veže se na iste receptorje kot interferon alfa in ima podobne učinke;
~ beta 1a rekombinantni interferon beta, ki ga producirajo celice CHO, ki vsebujejo humani gen (uporablja se pri zdravljenju multiple skleroze);
~ beta 1b rekombinantni interferon beta, ki ga producira soj bakterije Escherichia coli, ki vsebuje plazmid s humanim genom (uporablja se pri zdravljenju multiple skleroze);
~ γ → interferon gama;
~ gama limfokin, spodbujen z antigeni ali mitogeni;
~ gama 1b rekombinantni interferon gama, ki se uporablja pri zdravljenju kronične granulomatozne bolezni in osteopetroze;
rekombinantni ~ ki ga pridobivajo s tehniko rekombinantne DNA