izotóp -a m snov iz atomov določenega kemičnega elementa, ki imajo enako vrstno število (v naravi navadno sestavlja kemični element več izotopov v različnih, a značilnih deležih; izotopi istega elementa se razlikujejo po številu nevtronov v atomskem jedru, tj. imajo enako vrstno a različno masno število; izotop se zapisuje s simbolom za element in masnim številom, npr. 3H, 12C, 14C, 131I) prim. izobar, nuklid
Razložene stalne zveze:
aktivni ~ radioaktivni → element;
hčerinski ~ → izotop naslednik;
~ naslednik ki je nastal z radioaktivnim razpadom iz prednika;
~ potomec → izotop naslednik;
~ prednik nestabilni izotop, ki razpade v druge nuklide;
materinski ~ → izotop prednik;
nestabilni ~ radioaktivni → element;
radioaktivni ~ radioaktivni → element;
stabilni ~ ki ne razpada z radioaktivnim razpadom