kisík -a m
1. najbolj razširjen kemični element, plin, ki tvori 20,9 % zraka in ga organizmi uporabljajo za celično dihanje sin. O, oksigen; prim. ozon
Stalne zveze:
alveoloarterijska diferenca ~a, biokemična poraba ~a, fotodisociacija molekulskega ~a, maksimalna poraba ~a, saturacija s ~om;
Razložene stalne zveze:
atomarni ~ kisik v obliki prostih, posameznih atomov, nastaja npr. s fotodisociacijo molekulskega kisika;
molekulski ~ kemijsko vezana dva atoma kisika, O2;
nascentni ~ zelo reaktiven atomarni kisik, ki se je pravkar sprostil v kemijski reakciji in je močen oksidant;
radioaktivni ~ izotop kisika 15O, pozitronski sevalec s fizikalno razpolovno dobo 122 s, ki se uporablja za označevanje sledil za PET
2. medicinski plin, ki vsebuje 99 % kisika (O2)
Proste zveze:
humidifikacija ~a, komprimirani ~, trajno zdravljenje s ~om na domu;
Stalne zveze:
terapija s ~om;
Dostopnost
Dostopnost