kutíkula -e ž
1. dobro razmejena plast na površju epitelijskih celic ali celic, nastalih iz epitelija, ki je bodisi njihov izloček bodisi ostanek drugih, sosednjih celic sin. cuticula
Razložene stalne zveze:
lasna ~ plast ploščatih, poroženelih, kot strešniki urejenih celic na površju lasu, ki se zajedajo v zobce epidermikule sin. cuticula pili;
skleninska ~ zobna → kutikula;
zobna ~ zelo tanka, dvoplastna prevleka iz ostankov skleninskega organa na kroni mladega zoba, ki se kasneje z žvečenjem abradira sin. cuticula dentis, cuticula enameli, Nasmythova membrana, zobna kožica
2. poroženela vrhnja plast pri žuželkah
Dostopnost
Dostopnost