ogljík -a m kemični element, nekovina, ki tvori zelo veliko organskih spojin, v katerih se veže v dolge ravne ali razvejene verige (alkane) ali v obroče (npr. benzenov obroč), sestavina vseh organizmov in organskih spojin, v zraku in vodi kot ogljikov dioksid (v naravi je v izotopih 12C − 98,9 %, 13C − 1,1 % in radioaktivni 14C − v sledovih) sin. C
Razložene stalne zveze:
radioaktivni ~ 1. izotop ogljika 14C, sevalec beta s fizikalnim razpolovnim časom 5730 let, v medicini se uporablja za označevanje radioaktivnih sledil 2. izotop ogljika 11C, pozitronski sevalec s fizikalnim razpolovnim časom 20 min, ki se v medicini uporablja za označevanje sledila za PET (11C-acetat)
Dostopnost
Dostopnost