víd -a m sposobnost očesa, da pretvarja dražljaje vidne svetlobe v vzburjenja in jih posreduje vidnemu središču v možganih sin. visus; prim. čut
Stalne zveze:
korekcija ~a, ostrina ~a, supresija binokularnega ~a, trikromatska teorija barvnega ~a, Young (T.)-Helmholtzeva teorija barvnega ~a;
Razložene stalne zveze:
barvni ~ fotopski → vid;
binokularni ~ vid z obema očesoma brez dvojega vida;
centralni ~ središčni → vid;
črno-beli ~ skotopski → vid;
dikromatski ~ → dikromazija;
divergentni ~ pri katerem zrkli ne gledata v isto smer;
dvojni ~ motnja zaznavanja, pri kateri se predmet vidi dvojno sin. diplopia, diplopija, polyopia binocularis;
fotopski ~ vid s čepki, ki so občutljivi za posamezne barve in oblike in manj za svetlobo ter omogočajo ostrino vida (temelji na treh vrstah čepkov, katerih fotopigment jodopsin se razlikuje po absorpcijskem spektru za barve) prim. jodopsin;
globinski ~ stereoskopski → vid;
mezopski ~ vid pri vmesnih intenzivnostih osvetlitve (npr. v polmraku ali pri slabi osvetlitvi);
obrobni ~ vidne zaznave, ki nastanejo, kadar se objekti projicirajo na obrobne dele mrežnice zunaj rumene pege;
periferni ~ obrobni → vid;
rumeni ~ → ksantopsija;
skotopski ~ vid s paličkami, ki so občutljive za obrise in gibanje ter svetlobo in omogočajo vid v mraku;
središčni ~ vidna zaznava objekta v sredini vidnega polja, ki se projicira v rumeno pego, področje najostrejšega vida;
stereoskopski ~ ki je mogoč le pri gledanju z obema očesoma in s katerim se zaznava globina oziroma trodimenzionalna slika sin. stereopsija;
trikromatski ~ → trikromazija;
tunelski ~ zoženje vidnega polja samo na središčni vid
Dostopnost
Dostopnost