zavést -i ž celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda, dostopna tudi z introspekcijo sin. senzorij (2), zavedanje; prim. budnost
Proste zveze:
biti pri ~i, izgubiti ~, stanje ~i;
Stalne zveze:
izguba ~i, kvalitativna motnja ~i, kvantitativna motnja ~i, motnja ~i, razširjenje ~i, sindrom vklenjene ~i;
Razložene stalne zveze:
alternirajoča ~ menjanje dveh, pogosto nasprotujočih si osebnostnih likov (npr. zavrtega in razpuščenega), navadno na konverzivni osnovi;
delirantno skaljena ~ kvalitativna motnja zavesti z zmotnim doživljanjem okolice, halucinacijami, blodnjavostjo, nemirom;
kolektivna ~ vsota zavestnih vsebin, ki jih poseduje posameznik kot del družbene celote (npr. kot pripadnik določene kulture ali tudi kot član manjše skupine);
refleksivna ~ ki je usmerjena na sámo sebe prim. introspekcija;
skaljena ~ zožena → zavest;
utesnjena ~ omejitev obsega zavesti na ozek krog misli, občutij in notranjih vzgibov, značilna zlasti za kvalitativne motnje zavesti;
vklenjena ~ pri kateri so pri nemoteni zavesti ohranjeni le gibi zrkel in mežikanje sin. deeferentirano stanje; prim. sindrom vklenjene zavesti;
zamračena ~ → zamračenost;
zožena ~ stanje, pri katerem ni več mogoč stik z dogajanjem v okolici
Dostopnost
Dostopnost