meníti in méniti -im tudi méniti -im nedov. méni -te in -íte tudi -i -ite, -èč -éča; ménil -íla tudi -il -ila, ménit, ménjen -a; (ménit) (í/ȋ/ẹ́ ẹ́; ẹ́) neobč.: ~ijo, da to ni bila samo nesreča mnenja so: ~im, da imate prav mislim: To ni lepo, ~i oče pravi: Menil ga je pridobiti nameraval, mislil: Ali ~iš, da tega ne vem misliš: To je velik uspeh, kaj ~iš misliš: neobč. meniti koga/kaj S temi besedami ~im določeno osebo, stvar mislim:

meníti se in méniti se -im se tudi méniti se -im se (í/ȋ/ẹ́ ẹ́; ẹ́) 

  1. 1. knj. pog. govoriti, pogovarjati se; kaj Le kaj so se menili; meniti se o kom/čem ~ ~ ~ vsakdanjih stvareh; meniti se z/s kom Z njim se noče meniti
  2. 2. poud., z nikalnico meniti se za koga/kaj Za te grobove se nihče ne ~i |ni pozoren nanje; ne skrbi zanje|



Vir: Slovenski pravopis 2001 - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša

Komentiraj slovarski sestavek