blȃgọr 1) interj. wohl! Heil! blagor vam! blagor si vam, Kr.; blagor si ga tistemu, LjZv.; blagor je tem očem, katere vidijo, kar mi vidimo, Dalm., (enako tudi Dict., Kast.); — 2) blagor m., blagore deliti komu, jemanden glücklich preisen, Cig., Dol.-Levst. (Sl. Spr.); (napačno: blagor, das Wohl, Mur., Cig., Jan.; prim.Levst. (Sl. Spr. 140.)); — prim.stsl. blagože.