brę́čati -ím, vb. impf. schreien, keifen, kläffen, Cig., C.; živina breči, kadar je prestrašena ali lačna ter se hoče gospodarju ali pastirju potožiti, otrok breči, Ljutomer-Pop.; žaba breči, ogr.-Let., SlN.; summen: muha breči, C.; tönen: zato breči moje srce, kakor harfa, Dalm.; — prim. brenčati.
Dostopnost
Dostopnost