dẹ̑dič m. 1) der Erbe; oporočni d., der Testamentserbe, nujni d., der Notherbe, Cig., ("dedič [dedov pravnuk ali vnuk], kaže, da se je iz početka imenoval samo on, kdor ostaje doma na dedini [Stammhaus], der Majoratsherr", Levst. (Nauk, 169.)); — 2) — dedec 6), Rez.-C.
Dostopnost
Dostopnost