dvojíti -ím, vb. impf. 1) verdoppeln, Cig., Jan., C.; — vse, kar parklje dvoji, "alles, was gespaltene Klauen hat", Dalm.; — 2) zweifeln, Habd., Guts., Jarn., Jan., kajk.-Valj. (Rad), nk.; d. o čem, nk.; dvojimo, ali ne zdvojimo, ogr.-Mik.; d. na (nam. o) Kristusovem vstajenju, Krelj; d. v čem, ogr.-C., kajk.-Valj. (Rad); = d. se (po stsl.), Cig. (T.); ni se dvojiti, es ist nicht zu bezweifeln, Levst. (LjZv.). 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek