gọ̑d gen. gọ̑da, godȗ, m. 1) die rechte Zeit, C.; za goda, rechtzeitig: glej, da prideš za goda, Vrsno-Erj. (Torb.); tudi: frühzeitig, Vrsno-Erj. (Torb.); = pri godu (godi), Meg., Krelj; učimo se pri godi katehizma, Trub.; — ob godu, zur gelegenen Zeit, Cig., Jan.; dovolj goda, genug Gelegenheit, C.; pravi god, die Gelegenheit; iskal je pravega goda, Trub.; — 2) die Reife, Mur.; sad je po godu = zrel, C.; otrok po godu, ausgetragen, C.; — 3) po godu biti, angenehm, lieb, erwünscht sein, C.; to mi je po godu, das sagt mir zu, Cig., Jan.; po godu storiti, dem Wunsche entsprechen, Jan.; — 4) das Fest, Meg., Cig., C.; o velikih godih, Ravn.; veseli god večne premage obhajati, Slom.-C.; povodni godi, Wasserfeste, Vrt.; der Jahrestag, Cig., Dalm.; — das Namensfest; danes je moj g.; za g. kako darilo dobiti; vsak dan je god njegov, = er lebt lustig, Cig.; — pasji g., die Hundstage, C.
Dostopnost
Dostopnost