gǫ̑rnik *m. 1) pred l. 1848: v vinskih krajih od graščine izvoljen zaupni mož, ki je nadzoroval v svojem okraju vinograde, trgatev, pobiranje desetine, gornice itd., der Bergmeister, Mur., Cig., Rec., Met., Dol., jvzhŠt.; gorni gospod ali njegov gornik; sedaj: pošten mož, katerega izbero, da jim za plačilo vino meri, kadar se prodaja, Dol.-Levst. (Rok.); — der Bergmeister: gorniki, kateri naj pazijo vsega, kar je vinogradom na korist, Levst. (Nauk, 43.); — 2) der Weinbauer, Cig., C.; ubogim gornikom gornino pobirati, SlN.; prim. gornjak 3); — 3) = gozdar, C.; — 4) gorník, der Alpensänger, der Flühvogel (accentor alpinus), Trenta, Soča-Erj. (Torb.); — 5) die Bärentraube (arctostaphylos), C.
Dostopnost
Dostopnost