ję́čati -ím, vb. impf. jammern, ächzen, wimmern, Mur., Cig., Jan., Lašče-Levst. (M.); kdor pogosto ječi, dolgo mu ne zazvoni, Npreg.-Jan. (Slovn.); kadar hudobni poglavarstvo zadobe, ljudstvo ječi, Škrinj.-Valj. (Rad); Ječe pod težkim jarmom sini Slave, Preš.