kołníca f. 1) der Wagenschoppen, Cig., Jan., C., DZ., Notr.; — kǫ́lnica, Valj. (Rad), Rib.-M.; — 2) das Wagenbrett, ogr.-C.; — kolníce, ein Wagen mit solchen Brettern, zum Verführen des Düngers, Dol.; — 3) = kolnik, kolinjak, C., Koborid (Goriš.)-Štrek. (Let.); črez kolnice bežati, über Hals und Kopf fliehen, V.-Cig. 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek