1. plẹ́na f. 1) der Bruch, die Scharte, der Schiefer (z. B. vom Eisen), Cig., Svet. (Rok.); die Straube an eisernen Werkzeugen, Cig. (T.); "kadar se železo ali jeklo v tenkih platničicah ali kožicah lupi, vele, da ima plene", Lašče-Erj. (Torb.); — zvon je imel pleno, zato ni dobro pel, Gor.-Levst. (Rok.); — 2) eine dünne Platte: vapnenec se lomi na plene, Erj. (Min.); kamenje se lomi po plenah, Štrek., Gorjansko (Kras)-Erj. (Torb.); glinasta p., der Thonschiefer, C.; — die Eisenschlacke, Z.; — 3) die Glasblase, V.-Cig.; — 4) eine Lage Holz, M., Z.; — eine Reihe Schindel, Stroh oder Ziegel am Dache, Z., C., Poh.; streha v dve pleni, iz klanih smrekovih deska, Glas.; — 5) das Schindeldach, Rez.-Baud.; — streha na stebrih brez sten, Vrsno (Tolm.)-Erj. (Torb.).
Dostopnost
Dostopnost