prigọ̑vor m. 1) die Zurede, Mur., Cig., Jan.; — 2) die Einrede, die Einwendung, der Vorwurf, Cig., Jan., BlKr.; — brez prigovora evangeliju, Krelj; — der Tadel, der Fehler, Meg.; brez prigovora, ohne Tadel, Meg., C., Dalm.; ta reč nima prigovora (ist tadellos), Z.; — 3) = pregovor, das Sprichwort, Mur., Šol., Vrt., Levst. (Zb. sp.). 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek