prisę̑žnik m. 1) der Beeidigte, Cig.; der Schöppe, kajk.-Valj. (Rad); — 2) (šaljivo) = devetogub (der Blättermagen), ker vele, da je prisegel, da ga živ krst nikdar čisto ne opere, Brje nad Rihenberkom-Erj. (Torb.). 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek