pristáti prístojim, vb. impf. wohl anstehen, passen: stori, kar tebi dobro pristoji, Trub.; oblecite, kar sem Vam prinesel: rad bi videl, kako Vam bode pristalo, Str.; Kako ljubo ji pristoji jeza! Str.; pristoji mu, es steht ihm gut, BlKr.; tudi: p. se, Trub.; pesti, ki bi se pristale bolj kaki gospodični, LjZv.; — sich schicken, sich geziemen: škofu pristoji, Dalm.; kakor (zvestemu meščanu) pristoji, rok. iz 16. stol.; tebi ne pristoji tako govoriti, Levst. (Nauk); tudi: p. se, C., kajk.-Valj. (Rad); ne pristoji se, es geziemt sich nicht, Dict.; — zustehen: to meni ne pristoji, das steht nicht mir zu, Krelj; okrajnemu oblastvu pristoji, lov dajati v zakup, Levst. (Nauk); pristoji mu pravica, naslov mu pristoji (gebürt ihm), DZ., Cig. (T.); — (dazu) gehören: vsi ljudje pristoje v to občestvo ("gmajno"), Krelj; te dve njivi pristojita k mojemu zemljišču, Levst. (Nauk); sem pristoji, hieher gehört, Erj. (Torb.); — (als Eigenthum) gehören: to meni pristoji, das gehört mir, Levst. (Nauk); — prim. pristojati.
Dostopnost
Dostopnost