rokǫ̑vnik m. 1) der Muff, Vrt.; — 2) = rokovnjač, C., M., Zora, DSv. (III. 52.); o rokovnikih se pravi, da so otrokom roke odsekovali, ki so jim potem v temi svetile kakor luči; od tega morda imajo ime; prim.Levst. (Zb. sp. III. 302.); tudi rokovník, Jurč.
Dostopnost
Dostopnost