urǫ́čən -čna, adj. 1) verhext, beschrien, verzaubert; uročna živina; "ne bodi jej uročno!" pritika, kdor hvali kako žival, Tolm.-Erj. (Torb.); tudi človek je lahko uročen; uročnega človeka navadno boli glava; (úročən, Št.); — uročna ženska, (katera provzroči uroke), Jurč.; — 2) bestimmt, festgesetzt, fest: uročno mesto, ogr.-C.; uročna volja, fester Wille, C.; — genau, C.; — 3) tüchtig, vortrefflich, gut, C.; — 4) Erb-, Erbschafts-, C.; uročni sin, der erbende Sohn, ogr.-C.
Dostopnost
Dostopnost