ustǫ́piti -stǫ̑pim, vb. pf. 1) abtreten, weichen, C.; Kristusu ustopiti, Krelj; (= u. se komu, Dict.); — ablassen, abstehen, Jan., C.; — cedieren, Jan.; — abtrünnig werden, C., Ravn.; — 2) u. se, eine Stellung einnehmen, sich hinstellen, hintreten; u. se pred koga; David se ustopi, da snujejo mimo njega, Ravn.; — 3) u. se, fehltreten: žrebec se je ustopil, = tako je n. pr. stopil, da se je zaplel v remenje, Gor. 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek