1. vẹ́gati -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.-Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče-Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk-Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk-Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.
Dostopnost
Dostopnost