1. vę́zniti vę̑znem, vb. pf. stecken bleiben, Mur., Jan., Mik., C.; (z. B. in einem Moraste), Mur.; v blatu sem veznil, vzhŠt.; = v. se, M.; svinja se je veznila, n. pr. noga ji je kje obtičala, da ne more z mesta, jvzhŠt.; jed se je veznila = zastala je v grlu, da ne more ni naprej ni nazaj, BlKr. 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek