vítlọ n. 1) der Haspel, die Winde, um Lasten in die Höhe zu winden, Habd.-Mik., Cig., Jan., DZ.; na vitlo kvišku vleči, vzhŠt.; po vitlu smo jo (slanino) gori vlekli, pa se nam je vitlo odtrgalo, Pjk. (Črt.); — 2) die Garnwinde, Jan., C.; — 3) die Glockenwelle, Cig., Jan.; — 4) vitlo! (psovka), Središče, (prim. motovilo). 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek