vrẹ̑łəc -łca, m. 1) eine hervorsprudelnde Quelle, Meg.-Mik., Guts.-Cig., Jarn., Jan., Cig. (T.); vrelce zovejo male izvirke, ki se po deževju pokažejo po gorskih senožetih, Bolc, Staro Sedlo-Erj. (Torb.); — 2) človek, zlasti otrok, ki neprestano govori, Bolc, Staro Sedlo-Erj. (Torb.); — 3) der Eifrige, ogr.-C.; — 4) der Sprudelstein, Cig. (T.).