vrháč m. 1) der Baumgipfel, C.; — der abgehauene Obertheil eines Baumes, V.-Cig., Gor.-M., nk.; obsekati debel vrhač, Glas.; lopa je bila sestavljena iz okleščenih vrhačev, Bes.; — vrhači, das Abholz, Cig.; — 2) der obere Querbalken der Thüre, Gor. 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek