uklòn -ôna m
● a FIZ., sin. difrakcija
Angl.: diffraction
Nem.: Beugung f
uklon nizkoenergijskih elektronov pojav, ki nastopa, ko nizkoenergijski elektroni zadenejo površino kristalne snovi, in se uporablja pri nizkoenergijski elektronski difrakciji, sin. uklon počasnih elektronov
Angl.: low-energy electron diffraction, LEED
Nem.: Beugung niederenergetischer Elektronen, Beugung langsamer Elektronen
uklon razpršenih odbitih elektronov > uklon povratno sipanih elektronov
uklon povratno sipanih elektronov
Angl.: electron back scatter diffraction, EBSD
Nem.: Rückstreuelektronenbeugung f
uklon visokoenergijskih elektronov
Angl.: diffraction of high-energy electrons
Nem.: Beugung hochenergetischer Elektronen
● b MEH. upogib zaradi osne obremenitve dolgih tankih delov
Angl.: buckling
Nem.: Knicken n
Glej:
→ uklónski
→ uklónjeni