Zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu
(en) quality assurance in higher education
(de) Qualitätssicherheit im Hochschulwesen
Zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu je v zadnjih dvajsetih letih postalo eno izmed težišč institucionalnih, nacionalnih in mednarodnih prizadevanj v visokem šolstvu. Začetki tega trenda so v ZDA, v Evropi pa je v devetdesetih letih pričel dobivati na pomenu vzporedno s tem, ko se je pričelo o nacionalnih izobraževalnih sistemih, še zlasti o visokem šolstvu, razpravljati v kontekstu primerljivosti, povezljivosti in priznavanja. Še poseben poudarek je načelo zagotavljanja kakovosti dobilo v {UxF0E0} bolonjskem procesu, vzporedno z njim pa v prizadevanjih EU po večji povezanosti in kakovosti visokega šolstva v državah članicah. Za razumevanje v mnogih ozirih težavnega razmerja med kakovostjo in pristojnostmi je potrebno upoštevati dejstvo, da so visokošolski sistemi v popolni pristojnosti nacionalnih držav (tako v EU kot širše; različni evropski organi nimajo neposrednih zakonskih pooblastil na tem področju – načelo subsidiarnosti), poleg tega pa univerzam pripada tradicionalna avtonomija. Osrednji cilj bolonjskega procesa je bil že na samem začetku usmerjen k sporazumni opredelitvi skupnih evropskih standardov kakovosti ter k njihovemu prostovoljnemu uresničevanju. Prvi korak na tej poti je bila ustanovitev združenja agencij za kakovost (ENQA; 1999), ki je sicer omejeno na območje EU, a je hitro postalo vplivno tudi za druge države bolonjskega procesa. Zelo pomembne korak je bil dosežen na bergenski konferenci (2005), kjer so bili sprejeti Standardi in smernice za zagotavljanje kakovosti v evropskem visokošolskem prostoru, pa tudi predlog, da se razvije sistem kolegialnega pregledovanja [peer review] agencij za zagotavljanje kakovosti. To je vodilo k ustanovitvi evropskega registra agencij za zagotavljanje kakovosti ({UxF0E0} EQAR; 2008).
Dostopnost
Dostopnost